Ni samoumevno, da znamo pisati, niti ni samoumevno, da sploh lahko pišemo. Marsikdo se zaradi telesnih ovir ne more izražati na običajen način. A prav tam, kjer se zdi pot zaprta, se rodi moč volje.
Nekateri zato pišejo z usti ali nogami, obenem pa tudi slikajo in ustvarjajo prava umetniška dela. Vsaka zapisana črka in vsaka poteza čopiča sta dokaz poguma, vztrajnosti in neuklonljive želje po izražanju.
V OPB 1 smo v tednu pisanja z roko izbrali kitico pesmi Dragotina Ketteja, saj je letošnje leto posvečeno njemu. Na temo izbrane pesmi smo slikali z usti in nogami ter ob tem razmišljali o pomenu pisanja, ustvarjanja in o hvaležnosti za zmožnosti, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne.
