Veliko otrok ima lahko občasne ali stalne težave pri učenju. S pojmom ‘učenje’ ne poimenujemo le usvajanja akademskih znanj, pač pa tudi usvajanje socialnih, čustvenih in drugih znanj, spretnosti ter veščin. S hitrim prepoznavanjem in pravilno obravnavo lahko veliko težav že v zgodnjem obdobju šolanja omilimo in tako zmanjšamo njihov vpliv na otrokovo kakovost življenja.
Vzroke težav pomaga odkrivati posvet z učiteljico ali svetovalno delavko. Po potrebi se začrta tudi smernice dela za zmanjševanje le-teh. Ob upoštevanju tako v šoli kot tudi doma, je pot do uspeha za otroka bistveno lažja.
Učne težave delimo na splošne in specifične, ki jih opredeljujemo od lažjih do težjih, od enostavnih do kompleksnih in lahko trajajo krajši čas ali vse življenje − Koncept učne težave v osnovni šoli (Zavod RS za šolstvo).
O učnih težavah govorimo, kadar ima otrok pri učenju pomembno večje težave kot vrstniki. Učne težave se pojavijo pri zelo heterogeni skupini učencev z različnimi kognitivnimi, socialnimi, emocionalnimi in drugimi značilnostmi (Magajna et al., 2008, str. 6).
PETSTOPENJSKI MODEL POMOČI
1. POMOČ UČITELJA V RAZREDU (med poukom, podaljšanim bivanjem, dopolnilni pouk): večini otrok z učnimi težavami lahko pomaga že učitelj v okviru »dobre poučevalne prakse«. Ta pomoč zadošča za otroke z blažjimi in lažjimi učnimi težavami.
2. POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE: ta se vključi, če pomoč učitelja ne zadošča več. Na tej stopnji se že oblikuje Izvirni delovni projekt pomoči (IDPP), ki se vodi v osebni mapi učenca, ki potrebuje pomoč oziroma svetovanje.
3. INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ UČENCEM: kadar se pri učencu učne težave kljub pomoči na prvih dveh stopnjah nadaljujejo in se ne odpravijo, se učenca vključi v individualno in skupinsko učno pomoč. Na tej stopnji pomoči se izvajalec še bolj poglobi v učenčeve težave in močna področja ter sproti načrtuje delo in potrebne prilagoditve v procesu poučevanja. Učenčev napredek je potrebno vseskozi spremljati in ga vrednotiti.
4. MNENJE IN POMOČ ZUNANJE STROKOVNE INSTITUCIJE: kadar otrok kljub oblikam pomoči na prvih treh stopnjah ne napreduje, se šola oz. starši obrnejo na zunanjo institucijo s potrebo po dodatni diagnostiki, svetovanju ali obravnavi.
5. PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN Z DODATNO STROKOVNO POMOČJO: kadar je iz vmesnih in končnih poročil o delu z učencem, ki jih napiše izvajalec pomoči na vsaki stopnji, razvidno, da ima učenec izrazite učne težave in kljub vsem prilagoditvam pri poučevanju in učenju, ne napreduje, se staršem predlaga postopek usmerjanja v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. To pomeni, da učenec potrebuje še več pomoči in prilagoditev, kot jih je imel do sedaj. Postopek usmerjanja navadno sprožijo starši na predpisanem obrazcu Zahteva za začetek postopka usmerjanja. Na takšen način učenec dobi odločbo z opredeljenim številom ur dodatne strokovne pomoči in vrsto izvajalca ter potrebnimi prilagoditvami in je usmerjen v eno izmed skupin otrok s posebnimi potrebami.
