Šestošolci na Kopah

5. dan

Prišel je zadnji dan in zadnji spusti po belih strminah. Po kosilu smo naložili svoje stvari na avtobus in že prihajamo domov. Kope zapuščamo z novimi izkušnjami, lepimi spomini in tesnejšimi prijateljstvi.
Komaj čakamo, da vas spet vidimo in vam skočimo v objem.

4. dan

Četrtek. Dan, ko smo osvojili že toliko znanja, da se lahko vsi peljemo s sedežnico.
Dopoldne je potekalo tekmovanje v  smučanju, na katerem smo se vsi dobro odrezali.
Popoldne smo izpilili še zadnje podrobnosti in uživali na smučišču.
Pred večerjo smo spoznali delo gorskih reševalcev in si ogledali posnetek reševanja ponesrečenca v gorah.
Dan smo zaključili s pravo disko zabavo. Sprva smo bili malo zaskrbljeni, kako bo zabava potekala. Kakšno glasbo bodo vrteli? Se bomo razumeli z učenci iz ostalih šol? A skrbi so bile odveč. DJ je poskrbel, da smo se v ritmu glasbe vrteli na plesišču in žura je bilo prehitro konec.
Hvaležni za nove izkušnje in prijateljstva smo še zadnjič legli v postelje na Kopah.
 

3. dan

Zbudili smo se v megleno jutro. Po zajtrku nataknemo pancerje in se odpravimo na smučišče. »Danes se bomo pa nasmučali!« so bile prve besede učiteljev smučanja. In imeli so prav. Dopoldne je hitro minilo in že smo se greli s toplo juho pri kosilu. Sledila je popoldanska smuka. Zaradi megle je bila vidljivost malo slabša, a to nas ni ustavilo. Veseli se po koncu smučanja pohvalimo z našimi napredki. Nekateri so bili prvič na sedežnici, drugi so osvojili zavoje, tretji izboljšali tehniko, četrti premagali strah pred malo hitrejšo vožnjo.

Po malici opazujemo zasneženo naravo in ocenjujemo vremenske razmere. Podučimo se tudi o tem, kako rastline in živali preživijo pozimi. Na delovni list hitro načečkamo odgovore in že smuknemo nazaj v smučarske hlače in odhitimo na nočno smuko. To je bilo res pravo doživetje. Navdušeni in že malo utrujeni se vrnemo v naš dom ter napolnimo želodčke. Učitelji nas opomnijo, da je teden pisanja z roko, zato za svoje družine izdelamo razglednice.

Po celem dnevu smučanja so nam veke kmalu pokrile oči in že smo nabirali moči za nov dan.

2. dan

Po mirni noči smo se zbudili v zasneženo jutro. Po zajtrku smo si nadeli smučarsko opremo in se odpravili proti smučišču. Najprej smo se razdelili v štiri skupine, v katerih bomo do konca tedna izpilili naše smučarske vrline. Spoznali smo učitelje smučanja in šola smučanja se je lahko končno začela. Tisti z nekaj izkušnjami smo se nekajkrat spustili po lažji progi, ostali pa so spoznali osnove. 
Po kosilu smo se zopet odpravili na smučišče in nadaljevali z učenjem. Kmalu so nas razveselili z odprtjem zahtevnejše proge. Danes smo vse skupine napredovale, kar je res lep dosežek. 
Pred večerjo smo prisluhnili še predavanju policista o varnosti na smučišču.
Ves dan je sneg še počasi naletaval, zato smo večer izkoristili za igre na snegu. 
Komaj čakamo, da se jutri spet spustimo po belih strminah.

1. dan 

Ste že kdaj jedli pico na avtobusu? Naj vam povemo našo zgodbo... 
23.1.2022 smo se učenci 6. razredov že zelo zgodaj zbrali na obračališču pri šoli, saj smo se odpravili v zimsko šolo v naravi na Kope. In začela se je prava zimska pustolovščina. 
Že na vipavski hitri cesti nas je močna burja premaknila na regionalno cesto in tako se smo pot nadaljevali malo počasneje. V Postojni sta nas pričakala sneg in dolga kolona avtomobilov. Ko smo se po stari cesti premikali proti Ljubljani pa prvi zastoj. Po približno 15 minutah smo lahko počasi nadaljevali našo vožnjo proti cilju. Ker je že pot do Ljubljane trajala precej dolgo, smo na počivališču Lukovica naredili prvi postanek. Malo smo se okrepčali in nadaljevali našo pot. Zadovoljni zaradi splužene ceste in tekočega prometa smo komaj čakali, da pokažemo svoje smučarske vrline. Naš cilj je bil vedno bližje. Zdaj je vse teklo kot po maslu - učenci pridni, učitelji veseli. A, glej ga zlomka! 10 km pred našim ciljem ustavljeni avtobusi! Poti nismo mogli nadaljevati zaradi podrtega drevesa na cestišču. Čez kratek čas so nas obvestili, da so drevo odstranili in čakamo le še plug, da pred nami očisti cesto. Super! Šofer, učitelj Žiga in učitelj smučanja Edi so s pomočjo prijaznega domačina namestili verige na kolesa avtobusa in že smo bili pripravljeni na štart. Ampak, ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Prvi avtobus, ki se je podal proti vrhu Kop, je obstal na cesti. Kljub temu bi lahko pot nadaljevali, a se je spet nekaj dreves podrlo na cesto in spet smo čakali.  

Kdaj gremo naprej? Koliko bomo še čakali? Ali bomo danes sploh smučali? To so bila vprašanja, na katera nihče ni poznal odgovora. Priznamo, potrpljenja je bilo vedno manj in vse nam je šlo že na živce. S pet minutnim kepanjem smo se malo razdivjali in za nekaj časa pozabili na skrbi. Ura je bila že kar pozna in iz Lukovega doma so nas razveselili s klicem, da nam bodo poslali pice, saj kosila zagotovo ne bomo več ujeli. Res smo bili že pošteno lačni! Zdaj smo že vedeli, da danes s smučanjem ne bo nič, nismo pa vedeli, kdaj se bomo lahko spet premaknili. Zagledamo modre utripajoče lučke - v spremstvu policajev pridejo naše pice! Končno bomo lahko napolnili naše želodčke! Policaja nam povesta, da pride plug čez 5 minut in bomo lahko nadaljevali pot do vrha. Pica je bila res ena najboljših, kar smo jih jedli. Verjetno tudi zato, ker smo bili že pošteno lačni. Avtobus se je začel počasi premikati, mi pa smo se s polnimi usti veselili, da se po treh urah čakanja končno premikamo. 

Pot do vrha ni bila najlažja, a ko smo bili na cilju, smo bili hvaležni za super šoferja in neverjetno zimsko popotovanje, ki pa sicer upamo, da se ne ponovi! 

Ko smo pospravili vso svojo opremo na mesto in se končno namestili v sobe, nas je že čakala večerja. Po skoraj celem dnevu sedenja smo si okončine pretegnili na debeli snežni odeji, kjer smo po skupinah postavljali igluje. Nastale so prave arhitekturne umetnine, ki pa potrebujejo še malo dodelave.