23. septembra, na mednarodni dan znakovnega jezika, smo v OPB 2 stopili v svet, ki ga morda poznamo manj, a je prav tako poln zgodb, občutkov, smeha, prijateljstva in besed, le da nekatere besede tam živijo drugače. Odprli smo vrata v svet gluhih in naglušnih.
Z otroki smo se pogovarjali o tem, kako živijo ljudje z izgubo sluha, kako komunicirajo, kako se izobražujejo in s kakšnimi izzivi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Spoznali smo, da je znakovni jezik jezik, ki govori z rokami, pogledom in obrazom.
Spoznali smo njegovo abecedo in se naučili nekaj preprostih, a pomembnih kretenj: dobro jutro, dober dan, nasvidenje, hvala in prosim.
In verjemite, otroci jih že znajo pokazati. Kar vprašajte jih.
Vsak otrok je prejel abecedo slovenskega znakovnega jezika. Iz nje je sestavil svoje ime. Nato smo sedli v krog in drug za drugim so se otroci predstavili s kretnjami: »Moje ime je…«
Za nekaj trenutkov glas ni bil potreben. Besede so bile v rokah.
Slovenski znakovni jezik je od leta 2021 vpisan v Ustavo Republike Slovenije. S tem je njegov pomen za dostojanstvo, kulturo in enakopravno vključevanje gluhih še posebej prepoznan. A otroci pa so se naučili nekaj, česar ne more zapisati nobena ustava. Naučili so se, da ni treba govoriti istega jezika, da bi razumeli drug drugega. Včasih je dovolj pogled, nasmeh, roka, ki pomaha, dlan, ki pokaže hvala,… Morda smo na ta dan naredili le nekaj majhnih kretenj. A prav iz majhnih kretenj lahko zrastejo velike spremembe v svetu, v katerem ima vsakdo svoj glas. In vsak si zasluži, da je slišan, tudi takrat, ko ga ne slišimo.
